Ko vikend v Opatijski rivieri postane nepozabno gurmansko doživetje

Prvo srečanje z riviero je bilo kot povratek v nek drug čas. V čas, ko dnevi mirno tečejo ob šumenju morja in med ulicami, obdanimi s čudovito arhitekturo. Nič čudnega, da se Slovenci vsako leto množično odpravljamo do naših južnih sosedov. Po navadi potrebujem nekaj dni, da se zares odklopim in pozabim na službo ter vsakodnevne obveznosti – tukaj pa je bil preklop na počitniško vzdušje skoraj instanten. Na Lungomaru, skoraj deset kilometrov dolgi obalni promenadi, je vsak korak dišal po borovcih, soli in vrhunski kulinariki. Morje se je lesketalo pod soncem, kavarniške terase pa so me v svoj objem vabile z zapeljivim vonjem sveže kave in ravnokar pečenih rogljičkov.

Ozračje je bilo skoraj zasvojljivo – nasmehi mimoidočih, živahni glasovi natakarjev in nežnimi zvoki kitare. Vse je bilo tako preprosto, hkrati pa veliko. A pravi razlog za podaljšanje bivanja sem našel nekje, kjer si sprva nisem mislil … Na krožniku.

Opatijska riviera – pravi raj za gurmane

Večerja v majhni konobi, skriti med ozkimi uličicami Opatije je bila zame usodna. Ne pretiravam. Prvi grižljaj kvarnerskega škampa, postreženega surovega, le s kapljico zlato-zelenega oljčnega olja in ščepcem morske soli, je bil kot poetičen vstop v novo dimenzijo okusov. Nežna tekstura, subtilna sladkoba in svežina morja – v hipu sem pozabil na vse tegobe.

Sledili so divji šparglji. Pravkar nabrane na pobočjih Učke so postregli v obliki fritaje. Okusi zemlje in nežnih zelišč so se prepletali kot najlepša poletna simfonija. K vsakemu krožniku so priložili tudi zgodbo – o nabiralcih špargljev, družinskih receptih in celo o skrivnosti priprave. Hrana v tem območju ni zgolj hrana, pač pa pripoved.

Torta Kamelija, opatijski sladki dragulj, pa je bila pika na i. Okusi fig, mandljev in rogača, oviti v marcipan in čokolado, so me popeljali v milino – kot da bi za trenutek okusil samo bistvo Mediterana.

V Opatiji ima vsak mesec svoj okus

Opatijska riviera vsak mesec svoje obiskovalce razvaja z nečim posebnim, sezonskim. Junij je v znamenju češenj v Lovranu. V tem času se pod stoletnimi kostanji vijejo stojnice, glasba in vonj po domačih sladicah. Rdeča nit so seveda češnje – okusite jih lahko na tisoč in en način, bodisi v obliki sirupa, zavitka, vina in še bi lahko našteval.

Jesen je v Lovranu rezervirana za že 50. Marunado. Gre za praznik kostanja in maronov. V tem obdobju okusi postanejo globlji in temnejši. Pite, njoki, likerski namazi in podobne dobrote. Vse diši po gozdu, nostalgiji in otroštvu. Še posebej me je očaral star recept za marmelado iz maronov in pomarančne lupinice.

In nato pride november. Takrat zadiši po čokoladi. Med 7. in 9. novembrom je na sporedu znameniti Festival čokolade. In ne, to ni zgolj še eden od mnogih dogodkov – gre za tridnevno eksplozijo sladkosti. Praline, torte, topli napitki in celo slani prigrizki s pridihom čokolade. Celoten kraj se spremeni v sladko oazo, kjer vsak kotiček ponuja nekaj novega.

Iskreno: se bom v Opatijo še kdaj vrnil?

Gostinci z oznako Kvarner Gourmet in Kvarner Food niso zgolj ponudniki hrane, pač pa so pravi varuhi dediščine. V vsaki gostilni, ki nosi ta znak, sem čutil njihovo predanost, znanje in ponos. Ni bilo pomembno, ali sem sedel v rustikalni konobi s tremi mizami ali v elegantni restavraciji z belimi prti – povsod sem bil sprejet kot dolgoletni znanec.

V Opatijo sem prišel za vikend, ostal pa sem nekoliko dlje. Razlog? Eksplozija tisočerih okusov. V Opatijski rivieri ne ješ samo zato, da bi jedel. Tukaj se živi skozi hrano, vonjave, barve, teksture in trenutke, ki ostanejo z nami še dolgo po tem, ko smo se poslovili od mize. Naslednjič? Ostanem še dlje. Ker zdaj vem, da Kvarner ni le destinacija. Je pravo doživetje. In leta 2026 bo nosil naziv Evropske gastronomske regije. Po mojem mnenju povsem zasluženo.