Ko je vsega preveč – in kako (pre)živeti, ko telo reče “ne več”!

“V obupu in nemoči sem verjetno kam udarjal z glavo ali pa se spraskal z nohti. Dovolj, da so bile vidne krvave sledi. V tistem trenutku sem želel in moral stran. Daleč stran. V spodnjicah, nogavicah in kratki majici sem nezavedno odšel na dvorišče in pot nadaljeval po pločniku ob glavni cesti. V tistem trenutku se mi je zdelo vse izgubljeno. Vse se je sesipalo in resno sem se spraševal, zakaj se sploh še trudim in vztrajam.” – Marko Podgornik Verdev, Govorim

Ko se življenje sesuje – in nikogar ni, da bi pobral koščke

Včasih ne veš, kdaj prečkaš mejo. Kdaj “malo utrujen” postane “ne morem več”. Kdaj “imam malo preveč dela” postane “noči ne prespim, čez dan me glava peče, v prsih stiska, želodec pa zvija v vozel.”

Včasih se samo prilagodiš. Še malo več delaš, še malo bolj stisneš zobe. Govoriš si, da bo bolje, da je samo obdobje. Da si samo preobremenjen. Da rabiš samo en dober vikend brez obveznosti, pa bo.

In potem pride dan, ko ni več samo obdobje. Pride trenutek, ko se razbiješ.

Kot se je razbil Gregor Kirsch, ko je na vojnih bojiščih rezal roke in noge ter operiral brez čustev, ker jih tam preprosto ni smel imeti.

Kot se je razbil Željko Ćurić, ko je po letih dela s specialnimi enotami in pogajalci s teroristi ugotovil, da še nikogar ni naučil, kako naj poskrbi zase, preden pride do najhujšega.

Kot se je razbil Aljoša Bagola, ko je, po 20 letih na vrhu slovenskega oglaševanja, prejel še zadnjo nagrado, še zadnji prestižni naziv, še zadnjo pohvalo – in ugotovil, da nima več ničesar v sebi.

Kot se je razbil eden najboljših strokovnjakov za preprečevanje samomora v Sloveniji – in storil samomor. Njegovi kolegi, med njimi tudi prof. dr. Vita Poštuvan, so si postavljali isto vprašanje: “Kako nismo videli znakov?”

Ampak kdo jih sploh vidi? Ne, ne bo bolje samo od sebe. Ne, ne mine samo. Ne, nisi le preobremenjen. Ne, tvoje telo ne laže. Če ti že nekaj mesecev ali let kriči, da ne more več, ga poslušaj.

Če:

• Si ves čas utrujen, pa si to pripisuješ stresu.
• Te boli želodec, glava, hrbet, pa si govoriš, da bo minilo.
• Ponoči ne spiš, ker ti misli ne pustijo.
• Si vse bolj ciničen, razdražljiv in brezvoljen, pa ne veš, zakaj.
• Se izogibaš ljudem, ker enostavno nimaš več energije.

Potem je čas. Čas, da se ustaviš in si priznaš, da ne rabiš iti skozi to sam. Ne, to ni znak šibkosti. To je znak, da si še živ. In če zdaj ukrepaš, si lahko še dolgo živ.

Zato obstaja MEN-TAL 2025

Ne zato, da bi se pogovarjali o izgorelosti na dolgo in široko. Ne zato, da bi poslušali teorijo.

Ampak zato, ker tam govorijo ljudje, ki so to preživeli. Ki vedo, kako boli. Ki imajo rešitve.

Kdo bo tam?

Gregor Kirsch – kirurg, ki je na vojnih bojiščih moral izklopiti čustva, da bi reševal življenja.
  Željko Ćurić – psihiater, ki že leta trenira specialce in pogajalce s teroristi, a bo zdaj povedal, kako preživeti vsakdanji kaos brez notranjega zloma.
  Vita Poštuvan – strokovnjakinja za preprečevanje samomorov, ki vsak dan srečuje ljudi, ki so obupali, pa še niso čisto odšli.
  Aleš Vičič – edini psiholog v zgodovini Slovenije, ki je bil zaposlen v športni organizaciji (KK Union Olimpija), kjer je svetoval več kot 60 olimpijcem.
  Dan Podjed – antropolog, ki raziskuje vpliv digitalizacije na naše duševno zdravje in izgubo identitete.
  Monishankar Singh – nekdanji budistični menih, ki je 13 let živel na Šrilanki, zdaj pa slovenskim podjetnikom pomaga najti notranji mir.
  Aljoša Bagola – oglaševalec, ki je izgorel na vrhu kariere in se moral sestaviti na novo.
  Marko Podgornik Verdev – podjetnik, ki je izgubil sebe v poslu in se komaj rešil, zdaj pa gradi podjetje, kjer imajo zaposleni neomejen dopust in lahko v pisarno pripeljejo psa.

To niso le predavatelji. To so ljudje, ki vedo, kako je, ko padeš. In ki ti lahko povedo, kako vstati.

21. maj 2025 – Cankarjev dom www.men-tal.si.

Ko je vsega preveč – kdaj je čas, da poiščemo pomoč?

“V obupu in nemoči sem verjetno kam udarjal z glavo ali pa se spraskal z nohti. Dovolj, da so bile vidne krvave sledi. V tistem trenutku sem želel in moral stran. Daleč stran. V spodnjicah, nogavicah in kratki majici sem nezavedno odšel na dvorišče in pot nadaljeval po pločniku ob glavni cesti. V tistem trenutku se mi je zdelo vse izgubljeno. Vse se je sesipalo in resno sem se spraševal, zakaj se sploh še trudim in vztrajam.” – Marko Podgornik Verdev, pobudnik konference MEN-TAL

Utrujenost, ki ne mine

Kdaj veš, da je preveč? Da te telo opozarja, da se ustavi? Da tvoj um kriči, da ne zmore več?

Morda takrat, ko vstaneš iz postelje in ti noge težijo kot svinec. Ko se sredi sestanka zalotiš, da že pet minut buljiš v prazno in nimaš pojma, kaj kdo govori. Ko začneš pozabljati stvari, ki so ti bile še včeraj samoumevne. Ko greš po otroka v vrtec in se moraš resno zamisliti, ali je danes ponedeljek ali petek.

Morda takrat, ko si rečeš: samo še ta projekt, samo še ta teden, samo še ta mesec – in minejo leta.

Morda takrat, ko ti nekega dne preprosto zmanjka zraka.

Pa saj ni tako hudo… ali pač?

Dolgo sem si govoril, da bo bolje, ko bo manj pritiska, ko se bo vse malo umirilo, ko bo več časa za počitek. A problem je bil v tem, da tisti trenutek nikoli ni prišel.

Tako kot ne pride za tisoče podjetnikov, menedžerjev, vodij, zaposlenih, ki se utapljajo v delu, v odgovornostih, v pričakovanjih – najpogosteje v tistih, ki so si jih postavili sami.

In potem nekega dne telo samo izbere, kje bo naredilo rez.

Pri meni se je to zgodilo, ko sem sredi noči, v spodnjicah in nogavicah, ne da bi se sploh zavedal, stopil iz hiše in odšel. Takrat nisem več imel kontrole.

Kdaj je pravi čas, da poiščeš pomoč?

Običajno prepozno.

Ko ne spiš več, pa misliš, da bo pomagalo še več dela.
 Ko izgubiš veselje do stvari, ki so te včasih osrečile, pa si rečeš, da je to samo obdobje.
 Ko začneš odklanjati druženja, ker te vse utrudi, pa verjameš, da si le introvertiran.
 Ko te boli želodec, glava, prsi, hrbet – in si prepričan, da je to le posledica stresa, ki bo minil.

Ne bo.

Ne čakaj, da bo prepozno

Toliko nas je, ki smo ignorirali rdeče alarmne luči, ki so utripale pred nami. Toliko nas je, ki smo rekli: To ni nič, zdržal bom. Močnejši sem od tega.

Toliko nas je, ki smo morali pasti do konca, preden smo ugotovili, da v resnici nismo močnejši.

Vem, da še vedno neradi govorimo o teh temah. Moški še posebej. Vodje in podjetniki še bolj. Ker moramo biti trdni, močni, neomajni.

Ampak veš kaj?

Moč je prepoznati, kdaj je dovolj. Moč je stopiti po pomoč, preden je prepozno. Moč je priznati, da smo samo ljudje.

Zato sem pobudnik konference MEN-TAL 2025. Ker če bi mi nekdo prej povedal, kaj se dogaja z mano, bi morda pravočasno spremenil pot.

Na konferenci bodo govorili tisti, ki razumejo.
 Tisti, ki so to preživeli.
 Tisti, ki imajo odgovore.

21. maj 2025 – Cankarjev dom,  www.men-tal.si

Če boš tam, super. Če ne, pa upam, da boš vsaj zdaj pomislil, kako si. In če je odgovor ne najboljše – ukrepaj. Ne čakaj.

Mojedelo.com kot srebrni pokrovitelj podpira konferenco Men-tal in iskrene pogovore o izgorelosti, depresiji in pritiskih, s katerimi se soočajo zaposleni.