Ste tudi vi ujeti v občutek, da se življenje samo vrti v krogu? Da se trudite, a nič ne premakne? Morda niste leni – morda ste le Trnuljčica, speča kraljična, ki čaka, da jo ‘’nekaj’’ končno predrami.
Ste že kdaj imeli občutek, da se trudite, da živite po vseh pravilih – pa kljub temu nekaj manjka? Da se iste situacije ponavljajo, odnosi vrtijo v znanih vzorcih, in vi sami sebe vedno znova postavljate na zadnje mesto?
Klavdija Verlak, raziskovalka simbolike in pravljic, je v svoji novi knjigi Prebujena Trnuljčica združila osebno izkušnjo, znanje o notranjih vzorcih in moč simbolov. Nastala je knjiga, ki bralca nežno vodi skozi vprašanja, tišine in uvide, ki lahko postopoma prebujajo tisto, kar je v njem morda dolgo spalo.
Morda smo zgodbo iz otroštva dolgo doživljali kot romantično pravljico o princu, ki reši spečo kraljično. A kot pove avtorica: ”V Trnuljčici sem prepoznala zgodbo o tem, kako pogosto tudi mi sami čakamo. Da nas nekaj prebudi. Da se življenje začne. Da bomo končno začutili, da živimo zase.« Zato v knjigi le-ta postane simbol – za speči potencial, za obrambne mehanizme, za trenutke, ko si še ne upamo stopiti naprej. In prav ti simboli – trnje, vreteno, speča kraljična – bralca povabijo k razmisleku o sebi, svojih odzivih in skritih zgodbah, ki vplivajo na vsakdan.
Avtorica opisuje t. i. notranjo zataknjenost kot občutek, da nekaj ponavljamo, pa ne razumemo zakaj. Kot bi imeli zategnjeno ročno zavoro – življenje gre naprej, mi pa stojimo na mestu. Včasih se to kaže kot utrujenost, občutek praznine, želja po potrditvah ali tiha žalost.
Avtorica knjige Prebujena Trnuljčica Klavdija Verlak
Pogosti vzorci zataknjenosti so:
– prekomerna prilagodljivost in tiha želja, da bi enkrat končno rekli “ne”,
– vztrajanje v odnosih, kjer ni več prave bližine, pa si tega ne priznamo,
– pretirana zavzetost v službi, ki prikriva beg pred sabo,
– občutek krivde, če si vzamemo čas zase.
Klavdijina pot ni bila enostavna. Kot sama pravi, se je vse začelo z izgorelostjo. S trenutki, ko telo ni več zmoglo, pa tudi z dovoljenjem, da si pusti pomagati. V knjigo je vtkala tisto, kar je sama najbolj pogrešala – nežno, a iskreno spremljanje ob ponovnem iskanju sebe.
”Tako kot izgorelost pride počasi in skoraj neopazno, je tudi prebujanje postopno. Ko se sesuješ, najprej počivaš – fizično in psihično. In potem počasi začneš odkrivati vse plasti sebe: poleg telesa in psihe tudi čustveno in duhovno.
Kolikor je izgorelost boleča, je lahko tudi blagoslov. Če se želiš zares postaviti na noge, se prej ali slej srečaš z vsemi vidiki sebe. Pri meni se je začelo z nekajdnevnim mirovanjem in spoznanjem, kako šibko je telo, če se ustaviš. In z dovoljenjem, da si pustim pomagati. Da mi ni treba biti popolna. Da ni treba vsega narediti sama,” pravi avtorica.
Pretirana prilagodljivost. Vedno reči “ja”. Nenehna potreba, da dokazujemo svojo vrednost. Prelaganje svojih želja zaradi drugih. Deloholizem, ki se zdi kot zavzetost, a je pogosto beg pred sabo. Nedokončanje zastavljenih ciljev. Stalno iskanje izgovorov, zakaj nekaj ne gre. Pa tudi neizpolnjeni odnosi, v katerih vztrajamo, ker “saj ni tako hudo”.
Vse to so oblike zataknjenosti, ki jih pogosto dojemamo kot “normalne”, a nas tiho praznijo.
”Zataknjenost ni katastrofa – je znak, da nekaj kliče po spremembi. In če ste jo že prepoznali, ste že na poti do spremembe. Ker poznamo konec pravljice, je lahko tudi stalen opomnik, da srečen konec obstaja. Knjiga vabi k nežnemu, a pogumnemu pogledu vase – in prinaša opomnik, da prebujanje ni nekaj, kar pride od zunaj, ampak nekaj, kar začnemo znotraj. In da smo dovolj. Že zdaj.”
Klavdija Verlak v knjigi Prebujena Trnuljčica večkrat poudari, da ni treba več čakati na “princa”. To avtorica razloži z besedami, da ni treba več čakati zunanjega potrjevanja – nekoga, ki bo prišel, nas izbral, nas rešil. ”Pomeni, da ne verjamemo več, da bo “nekega dne” boljše, ampak se vprašamo: Kaj lahko naredim jaz – danes? Ta premik pomeni, da nehamo čakati in začnemo izbirati. Sebe, svoje življenje, svojo resnico. In da razumemo, da moč ni nekaj, kar ti da nekdo drug – ampak nekaj, kar si povrneš. Ena odločitev za drugo, en majhen korak za drugim. In nenadoma se zaveš, da si se nekje vmes začela postavljati zase.”
Simbolni pogled nam pomaga razumeti, da pogosto ne živimo le odnos s partnerjem ali sodelavcem – ampak igro vlog, ki smo jih ponotranjili že dolgo nazaj. Če sem bila kot otrok navajena, da ljubezen pomeni, da moram biti tiho, bom kot odrasla v odnosu izkazovala ljubezen s podrejanjem ali pa s stalnim upiranjem. Simboli nam pomagajo odkriti te “scenarije”, po katerih igramo – in jih počasi začeti spreminjati. Tako se tudi odnosi začnejo zdraviti.
Knjiga Prebujena Trnuljčica – priročnik za vse, ki iščejo stik s sabo, jasnost v odnosih in spodbudo za spremembo (Foto: Klavdija Verlak)
Prebujena Trnuljčica ni knjiga, ki jo le preberemo. Je knjiga, ki jo boste brali s svinčnikom v roki. V njej boste našli vprašanja, ki ne zahtevajo pravih odgovorov, temveč odpirajo prostor za razmislek. Simboli nas usmerjajo k razumevanju – ne k iskanju krivde. In prav ta mehkoba knjige je tisto, kar jo dela posebno.
Knjige so vedno lepo darilo – a ta bo nekaj posebnega. Prebujena Trnuljčica ni le zgodba, ampak nežno povabilo k sebi. Je tisti tihi sopotnik, ki nevsiljivo odpira prostor za razmislek, občutek in spremembo.
Komu jo podariti?
🌸 Ženski, ki kdaj začuti, da nekaj v njej spi – pa ne zna povedati, kaj.
🌸 Tisti, ki rada bere med vrsticami in ji simboli pomenijo več kot navodila.
🌸 Prijateljici, sestri, sodelavki, ki bi ji radi rekli: »Dovolj si. Že zdaj.«
🌸 In tudi moškemu, ki si želi razumeti, kaj v njem čaka, da se prebudi.
