V digitalnem svetu, kjer informacije hitro krožijo, je razumevanje in izboljšanje digitalne pismenosti ključnega pomena. Razkrivamo, kako se naučiti kritično analizirati vsebine, zaščititi svoje podatke in kako postati aktiven udeleženec v spletnem prostoru.
V današnji digitalni dobi digitalna pismenost presega zgolj tehnične spretnosti. Razumeti digitalne tehnologije pomeni osvojiti ključna znanja o varnosti, algoritmih, kritični presoji in družbenih vplivih, ki jih imajo na naše življenje. V tem članku bomo raziskali, kako posamezniki lahko nadgradijo svoje veščine, od varnosti na spletu do aktivnega ustvarjanja vsebin, ter razvijejo kritično miselnost, ki je nujna za uspešno navigacijo v digitalnem svetu. Na vprašanja pa je odgovarjal Mattia Fiorin, izkušen strokovnjak za digitalni marketing in gonilna sila v svetu digitalnega marketinga. Na konferenci SEMPL bo delil vpoglede v prihodnost, kjer se prepletata tehnologija in družbena odgovornost. Mi smo se z njim pogovarjali o ključnih strategijah za uspeh in pomen aktivnega pristopa v času algoritmov in hitrih sprememb.
Mattia Fiorin, strokovnjak za digitalni marketing pri Vodafone Italy, navdušuje z globokim razumevanjem plačljivih digitalnih kanalov in vplivom tehnologije na družbeno odgovornost. Kot LGBT+ aktivist pa uporablja svoje znanje za opolnomočenje skupnosti in prepoznavanje novih priložnosti, ki jih digitalni svet ponuja. Na letošnjem SEMPL-u v Portorožu, kjer se bo zbralo več kot 1200 vodilnih strokovnjakov iz Srednje in Jugovzhodne Evrope, bo Mattia Fiorin delil vpoglede v prihodnost digitalnega marketinga in pomembnost odgovorne uporabe algoritmov. Nekaj besed je o tem namenil tudi nam.
Kako lahko posamezniki izboljšamo svojo digitalno pismenost?
Ne gre le za spretnost uporabe naprav ali programske opreme; gre za globoko razumevanje, kako digitalne tehnologije vplivajo na naše življenje in družbo. Kot nekdo, ki je močno vpet v digitalno transformacijo, verjamem, da pot k boljši pismenosti temelji na razumevanju računalniškega razmišljanja, delovanja algoritmov in obdelave podatkov. To lahko vključuje učenje osnov kodiranja prek platform, kot je Codecademy, ali spoznavanje načel podatkovne znanosti.
Pomembno je tudi izobraževanje o kibernetski varnosti, ki ne vključuje le močnih gesel, temveč tudi poznavanje šifriranja, digitalnega odtisa in posledic vdora v podatke. Koristna so izobraževanja in specializirani spletni seminarji s tega področja.
Aktivno sodelovanje v digitalnem prostoru je ključnega pomena. S prispevanjem v spletne skupnosti, ustvarjanjem vsebin in preizkušanjem različnih digitalnih orodij posamezniki izboljšajo svoje praktične veščine. Na GitHubu je mogoče sodelovati pri projektih, bloganje pa lahko izboljša komunikacijske sposobnosti. Kritično vrednotenje vsebin, s katerimi se srečujemo na spletu, krepi medijsko pismenost – vrednotenje virov, prepoznavanje pristranskosti in preverjanje dejstev so pomembni koraki tega procesa.
Sprejemanje vseživljenjskega učenja je nepogrešljivo. Digitalno okolje se hitro spreminja, zato je nenehno izobraževanje prek spletnih tečajev, delavnic in sledenje trendom v industriji ključno. S proaktivnim pristopom in radovednim duhom lahko posamezniki znatno izboljšajo svojo digitalno pismenost. Vedno priporočam, da začnete z zanimivim pogovorom z naprednim klepetalnim orodjem (ChatGPT, Copilot ali podobnim), kar je odličen način za učenje in pridobivanje razlag.
Katere so najboljše prakse za kritično analizo spletnih vsebin?
Potrebujemo strateški pristop, ki združuje skepticizem in analitične veščine. Pomembno je preveriti verodostojnost vira z raziskovanjem avtorjevih referenc, ugleda publikacije ter morebitne pristranskosti ali povezav, ki bi lahko vplivale na predstavljene informacije.
Preverjanje informacij iz več virov je bistveno, saj zanašanje na en sam vir lahko zavaja. Pri tem je koristno posvetovanje z uglednimi mediji, uradnimi izjavami ali akademskimi raziskavami. Razumevanje širšega konteksta je ključno – upoštevanje družbenopolitičnega okolja, časa objave in dogodkov, ki lahko vplivajo na vsebino, zagotavlja globlje vpoglede.
Prepoznavanje pristranskosti v vsebini in pri sebi je še ena ključna točka. Prepoznavanje čustvenega jezika, izpustov ali manipulativnih pritožb, ki so zasnovane za vplivanje na mnenje, pa pomaga oceniti objektivnost informacij.
Kako se algoritmi na družbenih omrežjih odločijo, kateri vsebini bodo pokazali uporabnikom – kakšni so kriteriji za izbor?
Algoritmi na družbenih omrežjih so zapleteni sistemi, ki so zasnovani za maksimizacijo uporabnikovega angažmaja s prikazovanjem prilagojene vsebine. Lastniki platform želijo, da uporabniki ostanejo na omrežjih čim dlje, spodbujajo njihovo radovednost in čustva, zaradi česar se počutimo, kot da nam nekaj manjka. Naša pozornost je namreč vredna ogromno – prodajajo jo oglaševalcem!
Algoritmi upoštevajo številne dejavnike, kot so pretekla vedenja uporabnika, na primer, kaj všečka, deli, komentira in koliko časa si ogleduje vsebino. Tudi priljubljenost vsebine igra pomembno vlogo; objave, ki hitro pridobivajo pozornost, imajo večjo možnost promocije, saj pritegnejo širšo javnost. Pomembnost in aktualnost sta prav tako visoko na lestvici, zato algoritmi pogosteje izpostavljajo nove vsebine in trenutne teme, s čimer zagotavljajo bolj dinamičen in zanimiv tok novic.
S pomočjo strojnega učenja algoritmi sklepajo o zanimanjih uporabnika na podlagi podatkov, kot so iskalne poizvedbe, uporabljene ključne besede in celo čas, ko je uporabnik najbolj aktiven. Upoštevajo tudi uporabnikove stike; vsebina od posameznikov ali strani, s katerimi pogosto komunicira, ima prednost. Dodatno na izbor vsebine vpliva poslovni cilj platforme – da uporabnike čim dlje obdržijo na omrežju za čim več prikazov oglasov. Razumevanje teh kriterijev uporabnikom omogoča bolj premišljeno uporabo in zavedanje, kako njihova vedenja vplivajo na vsebino, ki jo vidijo, ter na čustveno manipulacijo, ki jo algoritmi vključujejo.
Zakaj mislite, da algoritmi raje širijo čustveno nabito vsebino? In kako to vpliva na našo izkušnjo na družbenih omrežjih?
Algoritmi raje širijo čustveno nabito vsebino, ker ta pogosteje spodbuja večji angažma. Iz vidika vedenjske analitike je to zakoreninjeno v človeški psihologiji – čustveni dražljaji pritegnejo več pozornosti in imajo večjo možnost deljenja. Vsebina, ki vzbuja močna čustva, kot so jeza, veselje ali strah, povzroči takojšnje odzive in povečuje čas, ki ga uporabniki preživijo na platformi.
Ta prednost vpliva na našo vsakodnevno izkušnjo na družbenih omrežjih, saj ustvarja okolje, v katerem pogosto uspeva senzacionalizem. Lahko pride do nastanka t. i. odmevnih sob, kjer so uporabniki večkrat izpostavljeni podobnim stališčem, kar krepi njihova prepričanja in lahko dodatno prispeva k družbeni polarizaciji. Nenehna izpostavljenost intenzivno čustveni vsebini lahko vpliva tudi na duševno zdravje, saj povečuje anksioznost ali zmanjšuje občutljivost na pomembne tematike.
Kako se lahko uporabniki aktivneje vključijo v digitalni prostor?
Prehod iz pasivne potrošnje v aktivno ustvarjanje in smiselno sodelovanje je ključen. Iz tvojih izkušenj pri gradnji digitalne skupnosti veš, da je učinkovit pristop deliti znanje ali kreativnost prek blogov, videoposnetkov, podcastov ali digitalne umetnosti. Platforme, kot sta YouTube ali Substack, ponujajo priložnosti za doseganje globalne publike in prispevanje originalne vsebine.
Za prve korake lahko uporabniki začnejo z enostavnimi platformami, kot je Reddit, nato pa nadaljujejo z izobraževalnimi priložnostmi v digitalnem svetu, kot so spletni tečaji ali delavnice, kjer se lahko učijo in sodelujejo z inštruktorji in vrstniki. Poleg tega lahko s podporo svojih vrednot prek digitalne aktivacije pripomorejo k pomembnim spremembam. Z aktivnim prispevanjem v digitalnem prostoru uporabniki bogatijo tako svojo kot izkušnjo širše spletne skupnosti.
Zakaj so videi tako učinkoviti pri širjenju sporočil? In kakšna je razlika v primerjavi s fotografijami?
Videi so izjemno učinkoviti pri širjenju sporočil, saj hkrati pritegnejo več čutov – vizualni in slušni del ter časovno zaporedje ustvarjajo bogato in poglobljeno izkušnjo. To razloži tudi teorija Marshalla McLuhana, pionirja medijske teorije, ki je uvedel pojme “vročih” in “hladnih” medijev za opisovanje, kako različni mediji angažirajo občinstvo.
Po McLuhanu so “vroči” mediji tisti z visoko ločljivostjo, ki zagotavljajo bogastvo informacij in zahtevajo manjšo udeležbo občinstva, saj preplavijo čute s podatki. “Hladni” mediji pa so nizke ločljivosti in zahtevajo večjo aktivnost občinstva, da zapolni vrzeli. Videi ustrezajo kategoriji “vročih” medijev – podajajo podrobno, visoko ločljivo vsebino z gibljivimi slikami, zvokom in besedilom, kar omogoča kompleksno pripoved in spodbuja močne čustvene odzive. Z elementi, kot so glasba, intonacija in tempo, videi okrepijo čustveni vpliv, zaradi česar je sporočilo bolj zapomnljivo in učinkovito.
Fotografije, čeprav tudi spadajo med “vroče” medije zaradi jasnosti slike, zajamejo samo en trenutek in se zanašajo zgolj na vizualne elemente, brez dodatnih dimenzij zvoka in gibanja. Fotografije so lahko močne in vzbujajo čustva, vendar pogosto zahtevajo od gledalcev interpretacijo konteksta in domišljijo zgodbe, kar je drugačen način angažmaja kot pri videih.
Kako se lahko uporabniki družbenih omrežij zaščitimo pred “lažnimi” vsebinami ali vsebinami, ki širijo dezinformacije?
Potrebna je kombinacija kritičnega razmišljanja, digitalne pismenosti in uporabe zanesljivih orodij. Pristop k spletnim vsebinam z zdravo mero skepticizma je nujen – vedno preveri avtentičnost informacij in išči podporne dokaze iz zanesljivih virov. Dobro je tudi preveriti, ali iste informacije objavljajo ugledni mediji.
Razumevanje pogostih tehnik dezinformacij je prav tako bistveno. Seznanjenost s senzacionalističnimi naslovi, manipulacijo statistike ali drugimi prevarantskimi metodami lahko pomaga prepoznati in se izogniti lažnim vsebinam. Uporaba preverjenih orodij za verifikacijo in spletnih strani za preverjanje dejstev, kot so Snopes ali FactCheck.org, ponuja dodatne sloje preverjanja.
Raznolikost virov informacij – vključitev različnih novičarskih portalov z različnih političnih in ideoloških ozadij – pomaga pridobiti uravnoteženo perspektivo in prepoznati neskladja. Aktivna udeležba v skupnostih, ki omogočajo poročanje lažnih informacij, in njihovo prijavljanje platformam prispeva k bolj zdravemu informacijskemu okolju.
Kakšna je prihodnost družbenih omrežij glede na algoritmične spremembe in pristranskost? Menite, da se bo stanje izboljšalo ali poslabšalo?
Če bodo algoritmične pristranskosti ostale nenaslovljene, bi se lahko težave, kot so širjenje dezinformacij in družbena polarizacija, le še poglobile. Kljub temu ohranjam previden optimizem. Ozaveščenost o teh težavah se veča, kar vodi do več raziskav na področju poštenih in transparentnih algoritmov. Trenutno potekajo pobude za razvoj umetne inteligence, ki bi lahko zaznala in odpravila lastne pristranskosti.
Raste tudi pritisk na regulacijo, kar spodbuja podjetja k večji odgovornosti in preglednosti pri delovanju algoritmov. Kljub temu pa so poslovni interesi družbenih omrežij pogosto v nasprotju s temi etičnimi cilji. Brez pomembnih sprememb v poslovnih modelih in zavezanosti k postavljanju dobrega počutja uporabnikov nad metrike angažiranosti so izboljšave omejene.
Prihodnost bo bolj obetavna, če bo prišlo do kolektivnih prizadevanj med oblikovalci politike, tehnologi in uporabniki, ki bodo zahtevali preglednost in etične standarde v oblikovanju algoritmov. Sodelovanje med temi sektorji bi lahko pripeljalo do razvoja pravičnejših družbenih omrežij, ki bi delovala v širšem interesu družbe.
Uporabniki so v tem kontekstu tako kupci kot produkt. Ko bodo ljudje začeli bolj pogosto uporabljati gumbe, kot sta “prijavi” ali “manj vsebin tega tipa,” za vsebine, ki očitno sprožajo močne odzive, se bodo platforme odzvale in prilagodile.
Ali imate osebno izkušnjo s težavami, ki jih povzročajo algoritmi? Kako ste se soočili z njimi in kaj ste se naučili iz te izkušnje?
Da, naletel sem na številne težave zaradi napačnih interpretacij algoritmov. Kot aktiven član organizacije EDGE, ki se zavzema za opolnomočenje LGBT+ skupnosti, sem se pri ustvarjanju računov na družbenih omrežjih za našo asociacijo soočal s številnimi ovirami. Algoritmi teh platform so naša sporočila napačno označili kot diskriminatorna do LGBT+ skupnosti, čeprav je bil naš namen prav nasproten – podpora in spodbuda.
Ta napačna klasifikacija je verjetno izhajala iz dejstva, da algoritmi niso dovolj sofisticirani za razumevanje nians konteksta naših sporočil, saj so se večinoma zanašali na prepoznavanje ključnih besed brez razumevanja pozitivnega namena naše vsebine. Soočenje s to težavo je bilo frustrirajoče, saj smo se znašli v začaranem krogu suspenzov računov in odstranjevanja vsebin, kar je oviralo naše delo. Da bi rešili težavo, smo se lotili več korakov. Uradno smo pritožili odločitev prek kanalov, ki jih platforme ponujajo, ter podrobno razložili našo misijo in namen naših vsebin. Kadar običajne pritožbe niso zadoščale, smo zadevo eskalirali tako, da smo se neposredno obrnili na podporne skupine in, kjer je bilo mogoče, na posameznike v podjetjih, ki bi lahko podprli naš primer. Prav tako smo uporabili našo mrežo za ozaveščanje o tem problemu, da bi poudarili, kako algoritmične napake lahko nehote škodijo prav tistim skupnostim, ki jih želijo zaščititi.
Uspelo nam je, da so naši računi ponovno aktivirani in vsebine odobrene. Ta izkušnja me je naučila, da algoritmi sicer so močna orodja za moderiranje vsebin, vendar niso nezmotljiva in lahko povzročajo neželene pristranskosti. Pomembno je, da nismo pasivni ob takih ovirah – zagovarjanje samega sebe in sodelovanje v dialogu s ponudniki platform lahko privede do sprememb. Poleg tega mi je ta situacija še dodatno pokazala, kako pomembno je vztrajati pri odpravljanju diskriminacije v vseh njenih oblikah.