Leta 2017 je slovenska potica postala zaščitena kot »zajamčena tradicionalna posebnost«, kar pomeni, da se zaščiti receptura ali način proizvodnje ali tradicionalne surovine, sama proizvodnja potice pa ne bo geografsko omejena. Proizvajalci morajo tako za proizvodnjo potic, ki niso pod zaščitenim imenom slovenska potica, proizvodnjo certificirati pri neodvisnih certifikacijskih organih.
Z Župančičevim verzom “moja duša je danes židane volje”, je zaščito slovenske potice pozdravil dr. Janez Bogataj. Najstarejše pričevanje o slovenski potici je, kot je povedal, zapisano v knjigah Primoža Trubarja iz let 1575 in 1577. Obsežno je o njej pisal Janez Vajkard Valvasor leta 1689. “Njegov zapis je tako natančen, da bi lahko, če ne bi imeli današnjega recepta, po njegovem opisu spekli kopijo potice iz tistega časa,” je povedal Bogataj. Potica je bila prvič upodobljena v knjigi o avstroogrski monarhiji iz druge polovice 19. stoletja. Bogataj zaščito potice vidi tudi kot poseben izziv slovenskemu rokodelstvu in obrtništvu, da trgu v primernih količinah ponudi tudi potičnik. Pravo slovensko potico se namreč lahko speče le v pravem potičniku.
Pet nadevov in navpična rebra Po predlogu vlagateljev Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS in Sekcije živilskih dejavnosti pri Obrtno – podjetniški zbornici Slovenije, bo slovenska potica zaščitena s petimi najznačilnejšimi nadevi, in sicer orehova, orehova z rozinami, rozinova, pehtranova in pehtranova s skuto. Prav tako se mora slovenska potica peči v posebnem pekaču, tako imenovanem potičniku, ki ima obodno steno gladko ali narebreno z navpično stoječimi rebri, ravnim dnom, v sredini pa prirezani stožec. Pri Evropski komisiji je zaščitenih že 23 slovenskih kmetijskih pridelkov in živil. Od teh so kot zajamčena tradicionalna posebnost zaščiteni Idrijski žlikrofi, Belokranjska pogača in Prekmurska gibanica.
Foto: Profimedia
