Raki prebavil predstavljajo pomemben del bremena raka tako v Sloveniji kot v Evropi. Med njimi je najpogostejši rak debelega črevesa in danke, v skupino pa sodijo tudi rak želodca, požiralnika, trebušne slinavke, jeter, žolčnega sistema, analnega kanala in slepiča. Prav pri teh boleznih so lahko prvi znaki povezani s težavami, o katerih ljudje težko govorimo; s prebavo, odvajanjem ali krvjo v blatu. Toda zgodnje odkrivanje lahko pomembno vpliva na izid bolezni.1,3
Rak ni ena bolezen, temveč velika skupina bolezni, med katerimi imajo raki prebavil zaradi svoje pogostosti pomembno mesto. Gre za široko skupino različnih rakov, pri katerih se breme bolezni in možnosti zgodnjega odkrivanja med posameznimi diagnozami razlikujejo.¹
Samo za rakom debelega črevesa in danke je bilo leta 2022 v Evropi po ocenah diagnosticiranih 362.000 ljudi, zaradi bolezni pa je umrlo 161.000 ljudi. Rak debelega črevesa in danke predstavlja približno 13 odstotkov novih primerov raka in je drugi najpogostejši vzrok smrti zaradi raka v Evropi. Med pomembnimi vzroki smrti zaradi raka pa sta poleg njega tudi rak trebušne slinavke in rak želodca.2,3
Foto: Profimedia
Pri rakih prebavil je zgodnje odkrivanje še posebej pomembna tema, vendar je treba med posameznimi vrstami raka razlikovati. Za nekatere obstajajo organizirani presejalni programi, pri drugih takšnega presejanja za splošno populacijo ni in je zato pomembna tudi pozornost na spremembe in vztrajajoče težave.
Pri raku debelega črevesa in danke lahko med simptome sodijo spremembe v odvajanju, kri v blatu, bolečine v trebuhu, nepojasnjeno hujšanje in utrujenost. Bolezen pa je lahko v zgodnjih fazah tudi brez simptomov. WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) poudarja, da je prognoza močno odvisna od stadija ob diagnozi in da je izid bistveno boljši pri zgodaj odkriti bolezni.⁴
O krvi v blatu, odvajanju, driski, zaprtju ali drugih spremembah prebave se marsikdo težje pogovarja kot o glavobolu ali bolečinah v hrbtu. Težave lahko pripišemo prehrani, stresu, hemoroidom ali staranju. Lahko čakamo, da bodo minile. Včasih se nam zdi, da smo za resno bolezen premladi.5,6
In prav zato je pomembno, da simptomi, ki vztrajajo ali nas skrbijo, ne ostanejo samo nekaj, o čemer razmišljamo sami.
Za številkami so ljudje in njihove zelo različne poti do diagnoze.
Alenka je za rakom debelega črevesa zbolela pri 42 letih. Danes svojo izkušnjo povzame z besedami: »Imela sem znake, a so mi govorili, da sem premlada za raka.« Njena zgodba opozarja tudi na nekaj, kar postaja vse pomembnejše v razpravah o raku debelega črevesa in danke. Čeprav tveganje narašča s starostjo in se večina primerov pojavi po 50. letu, WHO opozarja, da več držav poroča o naraščanju pojavnosti med mlajšimi odraslimi.⁴
Drugačno izkušnjo ima Maja, ki je za rakom danke prav tako zbolela pri 42 letih. Danes pravi: »Kri na blatu sem opažala nekaj časa. Danes bi šla k zdravniku že ob prvi krvi.«
Dve osebni zgodbi ne predstavljata statistike in iz njiju ne moremo sklepati o poteku bolezni pri drugih. Pokažeta pa nekaj, česar številke ne morejo: kako lahko človek znak opazi, pa med opažanjem in ukrepanjem mine dragocen čas.
Pri raku debelega črevesa in danke ima posebno mesto organizirano presejanje. Evropska komisija poudarja, da organizirani populacijski presejalni programi pomembno zmanjšujejo pojavnost in umrljivost zaradi tega raka, hkrati pa med evropskimi državami še vedno obstajajo razlike v pokritosti in udeležbi prebivalstva.2
Prav pomen odziva na presejanje zelo preprosto opiše Samo, ki so mu raka debelega črevesa odkrili pri 52 letih: »Avto servisiraš redno. Tudi sebe. Tudi, če si v top formi. Svit mi je rešil življenje.«
Njegova izkušnja odpira pomembno razliko: skrb za zgodnje odkrivanje raka se ne začne nujno šele s pojavom simptomov. Kadar obstaja organizirano presejanje in posameznik sodi v ciljno populacijo, je pomembno, da se nanj odzove tudi takrat, ko se počuti zdravega.
Ko govorimo o »rakih prebavil«, je pomembno, da jih ne obravnavamo kot eno samo bolezen. Mednje sodijo tumorji različnih organov, z različnimi dejavniki tveganja, simptomi, možnostmi presejanja, diagnostike in zdravljenja. Pri nekaterih je zgodnje odkrivanje s presejalnimi programi mogoče, pri drugih pa je pot do diagnoze drugačna.
Zato splošno sporočilo ni, da mora vsak simptom pomeniti raka. Prav tako ni namen ljudi prestrašiti.
Pomembneje je nekaj drugega: da sprememb v svojem telesu ne ignoriramo zgolj zato, ker je o njih neprijetno govoriti, in da se ob vztrajajočih ali zaskrbljujočih težavah posvetujemo z zdravstvenim strokovnjakom.
Foto: Profimedia
To dobro povzema tudi izkušnja Janje, ki je za rakom požiralnika zbolela pri 65 letih. Ko so težave kljub prvemu pregledu ostale, je vztrajala: »Ultrazvok je bil brez posebnosti, a težave so ostale. Rekla sem: vzrok je potrebno najti.«
Prav vprašanje tišine je v ospredju ozaveščevalne kampanje O TEM GOVORIMO!, ki jo izvajata AstraZeneca in EuropaColon Slovenija.
Beseda »NE« je simbolično prečrtana, saj namesto vprašanja, zakaj o rakih prebavil ne govorimo, v ospredje stopijo ljudje, ki so se odločili spregovoriti: Alenka, Janja, Samo in Maja. Njihove resnične izkušnje so predstavljene na zunanjih oglasnih površinah in drugih kanalih kampanje, ob skupnem sporočilu »Zgodnje odkrivanje rakov prebavil lahko reši življenje.«
Več informacij je na www.otemgovorimo.si.
Reference:
SI-6513