»A boste čakali do valete?« pravi in z rokami opravlja gibe, ki spominjajo na gibe popolnoma avtonomnega robota, hkrati pa so nadvse elegantni. Luči, ki nanjo sijejo z vseh koncev sobe, ji čez obraz mečejo sence, zaradi katerih v meni vzbuja strahospoštovanje.
»Ja. Ne. Mislim … kaj?« odgovorim. Sam pa nimam pojma, kaj naj počnem z svojimi rokami. Silijo naprej, a ne vejo kaj in kako.
»No, gospod,« reče, zdaj malo bolj glasno in nazorno vame vrže eno domačo a-bo-kej-al-nč gesto. »Jo boste kaj fotkali zdaj, ali počakamo do valete?«
Ura je bila skoraj pet zjutraj. Na mizici v porodni sobi je vsa modrikasta, rdeča in pobunkana od poti na ta svet, ležala moja Lila. November je bil. Zunaj ni bilo ne duha ne sluha o novem dnevu, pred menoj pa ognjemet novega življenja. Moja prva misel ni bila romatična »rad te imam«, niti »komaj čakam, da te stisnem«. Moji možgani so se vrteli na obratih, ko je centrifugalna sila vse normalno pometala ob stene porodnišnice in ostalo je samo preprosto retorično vprašanje: »Kaj pa sedaj?«
Ob risanju črtic na podboj vrat v kuhinjo je mala Lila rastla. Iz buckastih rokic, so nastajale roke, ki so se vedno bolj trdno držale igral na sosednjem igrišču. Nogice, ki so se pogosto spotaknile tudi na povsem ravnem, so postale (skoraj) nezmotljive. Iz »oči a mi lahko pomagaš« smo čez noč prišli do »saj lahko sama, veš?«
V meni ob njej raste nekaj posebnega. Mogoče bo to razumel še kakšen izmed staršev, mogoče ne. Ujet sem v blagostanju med tem, da je z otroki moje poslanstvo na tem svetu izpolnjeno in tem, da si želim živeti večno. Ko me objame, ji vedno zašepetam, da mi diši po pomladi. In res mi. In to se ne spremenilo z leti. Vse od prvega objema do danes. In mislim, da se nikoli ne bo.
Tudi danes ni bilo drugače. Danes je bil njen prvi šolski dan. Že od maja naprej smo odštevali. »Koliko dni še?«, je vprašala včasih tudi večkrat na dan. »Uf, še veliko«, sem dogovoril prvič in »Uf, samo še enkrat spat,« sem ji rekel včeraj zvečer. Tisti misli, da leta letijo, dnevi pa se vlečejo, je odzvonilo. Vse leti!
Ko je njena razredničarka na sprejemu poklicala njeno ime, se mi je zdela tako odrasla. Velika. Samostojna. Čestitala ji je za vstop v prvi razred, ji nadela rumeno rutko in v roke podala slovensko zastavo. Lila je strumno odkorakala do podesta, stopila nanj in se zlila s svojimi novimi sošolci. Za trenutek sem jo videl, kakšna bo, ko bo večja. Ko bo velika. Vem, da raste v punco, ki bo premikala gore. Morda od koga drugega, morda svoje. Pa vendarle gore. Vem, da bo iskala pomlad, kjerkoli že bo in … ja, s komerkoli.
“O ja to smo tisti ljudje,
ki pojemo in plešemo.
O ja to smo tisti ljudje,
ki smo s soncem obsijani in gledamo naprej.”
V roke sem vzel telefon in škljoc, škljoc, škljoc. Uspel sem se zbrati takrat, tistega “davnega” novembra in danes, tega lepega sončnega, pomladnega septembra.
Z vsakim novim korakom otroci postajajo bolj samostojni, starši pa jim želimo omogočiti, da nove izkušnje doživljajo čim bolj brezskrbno. NLB Vita Nezgoda Junior je nezgodno zavarovanje za otroke in mlade. Do 17. oktobra lahko ob spletni sklenitvi s kodo ODLICNO15 uveljavite 15-odstotni popust. Zavarovanje lahko sklenete tukaj.
Avtor: Mic Melanšek, Povsod je lepo
