“Življenje po amputaciji ni konec življenja. Je samo drugačno življenje.”

Oktobra 2022 se je življenje Ane Alelene Štimac v trenutku spremenilo. Po hudi poškodbi in dolgotrajnih zapletih se je kasneje odločila za amputacijo noge – odločitev, ki zanjo ni pomenila konca živjenja. Danes znova teče, osvaja hribe, trenira lokostrelstvo in išče nove športne izzive. Eden večjih jo čaka kmalu. 17. oktobra se bo na Krvavcu postavila na start vzdržjivostne preizkušnje Spartan Para. Udeležbo parašportnikom tudi letos brezplačno omogoča Loterija Slovenije.

Ana, šport je bil velik del vašega življenja še pred poškodbo …

Res je. Že od zgodnje mladosti sem se rada ukvarjala z različnimi športi. Šport, gibanje in nasploh življenje v gibanju so bili vedno pomemben del mojega načina življenja. Po naravi sem zelo aktivna oseba, obožujem gibanje, predvsem pa aktivnosti v naravi. Pred nezgodo sem se med drugim ukvarjala s tekom, pohodništvom in brazilskim jiu-jitsujem.

Kaj se je nato zgodilo in kako je prišlo do amputacije?

Oktobra 2022 se mi je zgodila precej nenavadna nezgoda s Crocs obutvijo, katere posledica je bil odprt zlom oziroma zdrobljen gleženj. Sledila je okužba z bakterijo MRSA, ki se je vlekla precej časa in vodila v številne operacije in ponavljajoča se vnetja. Na neki točki sem se prostovoljno odločila za amputacijo noge.

Kar mnoge preseneča, je dejstvo, da ste se za amputacijo odločili prostovoljno.

To je bila zelo premišljena odločitev. Tudi če bi nogo uspeli rešiti, je obstajala velika verjetnost, da se ne bi mogla več ukvarjati s športom v obsegu kot pred poškodbo. Ker je šport zame zelo pomemben del življenja, si nisem predstavljala prihodnosti brez svobode, da lahko hodim po hribih, tečem, raziskujem naravo in se gibam. Zato je bila amputacija zame veliko bolj praktična in smiselna rešitev.

Kako se spominjate obdobja rehabilitacije?

Na osebje v URI Soča imam res lepe spomine – od fizioterapevta in zdravnice do protetika. Tam sem se ponovno naučila hoditi. Hojo sicer jemljemo kot nekaj popolnoma samoumevnega. Ko pa se je moraš kot odrasel človek učiti znova, začeneš razumeti, kako kompleksen proces je pravzaprav nekaj tako vsakdanjega, kot je narediti korak. Med rehabilitacijo sem postopoma začela hoditi s protezo, a sem zaradi sprememb tkiva potrebovala še eno operacijo. Po njej pa se je zame začelo obdobje, ko sem lahko s protezo zares ponovno začela uživati življenje.

Kakovost vašega življenja je danes, kot pravite, v marsičem celo boljša kot pred amputacijo. Kaj vam je ta preizkušnja dala?

Če bi morala bralcem predati eno stvar iz svoje zgodbe, bi jim povedala, da življenje po amputaciji ni konec življenja. Je samo drugačno življenje. Ko se ti zgodi nekaj tako velikega, se začneš spraševati o sebi in svojem življenju povsem na novo. Vedno imamo izbiro – lahko ostanemo v vlogi žrtve, lahko pa sprejmemo situacijo takšno, kot je, in prevzamemo odgovornost za to, kaj bomo z njo naredili naprej. Moj odnos do življenja, do same sebe in do lastnega telesa se je s to preizkušnjo spremenil. Veliko bolj sem se naučila ceniti svoje telo in ga dojemati kot svoj tempelj. Dala sem res maksimalno od sebe, da sem po amputaciji ponovno zaživela polno in srečno življenje, ki ga danes v 95 odstotkih živim skoraj enako kot prej.

Šport je kljub omejitvam ostal v vašem življenju. S katerimi športi se ukvarjate in kaj vam gibanje daje?

Aktivno treniram lokostrelstvo v Lokostrelskem klubu Kamnik. To je šport za mojo dušo in v njem resnično uživam. Ukvarjam se tudi s tekom, zelo rada hodim v hribe in preživljam čas v naravi. Ves čas rada odkrivam nove športne aktivnosti in se preizkušam v stvareh, ki jih še nisem počela.

Šport mi daje občutek svobode, notranjega zadovoljstva in veselja. Ko je moje telo v gibanju, najlažje procesiram tudi stvari, ki zaposlujejo moj um. Po amputaciji je šport zame dobil še en pomen. Vedno znova me spomni, koliko je moje telo še vedno sposobno narediti. Namesto da bi se osredotočala na to, česa ne morem, me veliko bolj zanima vprašanje: Kaj vse pa še lahko?

Lani ste Spartan izziv že uspešno opravili. Kako se spominjate te izkušnje in kaj vam je osebno pomenila?

Vse se je zgodilo zelo hitro. Ko mi je MOOR Ortotika in protetika sponzorsko podarila tekaško protezo, sem imela po več letih operacij in zdravljenja samo en mesec časa, da se pripravim na 5-kilometrski tek z ovirami. Tisti mesec sem trenirala vsak dan.

Ko je končno prišel dan tekme, je bil občutek neverjeten. Zame to ni bila samo športna preizkušnja. Bila je osebna zmaga po več letih boja za nogo, operacij, rehabilitacij in ponovnega učenja hoje.

Ob meni so bili prijatelji, hčerki in ljudje, ki me poznajo in vedo, skozi kaj sem šla. Trenutek na koncu, ko sem preskočila ogenj in prišla skozi cilj, je težko opisati z besedami. Takrat sem si rekla: “Jaz zmorem. Vse, kar si bom zares zadala, lahko naredim.” Ko sem prišla v cilj, sem imela občutek, da bi lahko objela ves svet. 

Kako se pripravljate na letošnji izziv in kaj pričakujete od gorske Spartan tekme?

Prvotni načrt za letošnjo pripravo je bil nekoliko drugačen, vendar sem januarja prestala reamputacijo. Temu je sledilo veliko prilagajanja ležišča proteze, saj mora pri tako aktivnem življenju ležišče res sedeti praktično na milimeter natančno.

Zato se je čas za resnejše priprave ponovno nekoliko skrajšal in na koncu bom imela približno podobno količino časa kot lani. Vendar me to ne spravlja v strah. Vem, da bom dala maksimalno od sebe in verjamem, da bom zmogla. Letošnja gorska tekma bo zagotovo nor izziv in pričakujem, da ne bo lahka. Ampak ravno v tem je njen čar. Ne grem tja, ker pričakujem, da bo enostavno. Grem, ker želim ponovno videti, česa sem sposobna.

Kako pomembno se vam zdi, da imajo parašportniki enakovredno mesto na tovrstnih dogodkih in da je tudi njim omogočena udeležba na takih tekmovanjih?

Človeka ne bi smeli definirati po njegovih telesnih omejitvah, ampak po tem, kdo je kot človek, kaj nosi v sebi, kakšne so njegove želje. Izguba uda ali druge telesne funkcionalnosti ne spremeni vrednosti človeka. Prav zato se mi zdi pomembno, da imajo parašportniki možnost sodelovanja na takšnih dogodkih. S tem ne omogočamo samo športnega udejstvovanja, ampak pošiljamo veliko širše sporočilo: še vedno pripadaš. Še vedno si športnik. Še vedno lahko tekmuješ, se preizkušaš, premikaš svoje meje in stojiš na istem startu kot drugi.

Kaj bi sporočili nekomu z omejitvami, ki razmišlja o podobnem izzivu, a še okleva?

Rekla bi mu: poskusi. Veliko omejitev, ki si jih postavimo, je veliko večjih v naši glavi kot v našem telesu. Pogosto niti ne vemo, česa je naše telo sposobno, dokler mu ne damo priložnosti.

Pri Spartan Para nismo prepuščeni sami sebi. Parašportniki imajo možnost spremljevalca, ki jih lahko pomaga na progi. Če se nekje zatakne, pride težka ovira ali trenutek slabosti, imaš ob sebi podporo. Zato bi vsakemu svetovala, naj si da priložnost. Včasih je največja ovira samo strah v naši glavi.

Spartan je zame fenomenalna izkušnja, ki bi jo priporočila ne samo parašportnikom, ampak tudi rekreativnim in profesionalnim športnikom. Vzdušje na dogodku, podpora ljudi in energija so res nekaj posebnega. Občutka, ko po vseh ovirah prideš do cilja, pa skoraj ne moreš opisati z besedami. To je eden tistih spominov, ki ostanejo s tabo, in izkušnja, ki spremeni vsakega. Na bolje, seveda.