Na kaj pomislite ob besedah gorčica, kisle kumarice in rdeča pesa?
Brez nje ne gre za veliko noč, ko pripravljamo šunko, ki jo nekateri jedo s hrenom, drugi z gorčico. Njena prisotnost je nujna pri pripravi francoske solate, piknikov in narezkov, na katere povabimo sorodnike in prijatelje. In če si upamo na glas priznati, nas je rešila nemalokrat, ko nam je zmanjkalo časa za pripravo kosila.
Pregled slovenskega gospodarskega trga hitro pokaže, kako redke so dandanes tovarne, ki se lahko pohvalijo s tradicijo, ki sega v čase pred drugo svetovno vojno. V Kamniku jih je bilo več, a jih je večina propadla. Eta Kamnik pa je kljub precej tragični zgodbi preživela vse hude in manj hude čase ter se danes blešči kot biser živilske industrije, katerega izdelki, danes pod blagovno znamko Natureta, so tako rekoč ponarodeli.
O spominih na različna obdobja tovarne smo pokramljali z gospo Meto Koncilja, rojeno Antolič (1944), in njeno mlajšo sestro Evo, z vnukinjama ustanovitelja in solastnika Tovarne gorčice Eta Kamnik Stanislava Žargija (roj. 1892) in hčerama njegove hčerke Mete Žargi. Slednja je bila za tovarno zelo pomembna, saj ji je kot majhna deklica dala ime. Ker svojega imena še ni znala dobro izgovoriti, se je je namreč prijelo ime Eta. In po njej se tovarna imenuje še danes.
Družina je stanovala v pritličju stare hiše na vogalu, ki ji Kamničani še danes zmotno pravijo stara Eta. Pred in po vojni so prostori zavzemali zgolj eno samo veliko pisarno, medtem ko je tovarna stala čez cesto. Ko Meta v spomin prikliče svojega dedka, pove, da je ”že pred vojno zbolel za multiplo sklerozo. Vse težje se je gibal, težko je govoril. Prva leta po vojni je še veliko bral, ampak zdravil ni bilo nobenih in je hitro pešal. V resnici je njegova žena Melanija, najina babica, v glavnem vse urejala sama.” Solastnika tovarne Eta sta bila sicer svaka, Stanislav Žargi in Melanijin brat Franc Kham, ki je imel v Ljubljani tudi znamenito delikateso.«
Morda je ideja o ustanovitvi živilske tovarne prišla ravno zaradi Khamove delikatese, a tega bržkone ne bomo nikdar izvedeli. Je pa zelo verjetno, da je Franc Kham prispeval ideje za izdelke, meni Meta: ”O tem smo se sicer zelo malo pogovarjali. Navsezadnje sem bila ob nacionalizaciji leta 1948 stara štiri leta. Ampak stric Franci je inovacije pripeljal iz Nemčije. Nemške recepture so imeli, tudi za worcestersko omako, ki se jo zdaj premalo poudarja.”
Meta nam je pokazala tudi babičin vsaj 80 let star zvezek z izvirnimi recepti in kalkulacijami za tovarniške potrebe, zapisanimi s čudovito kaligrafsko pisavo.
”Ta zvezek imam zelo skrbno spravljen in ga razen družinskih članov ni videl še nihče. Saj ne vem točno, od kod je dobivala recepte, ampak bili so v glavnem nemški. Tu so worcesterska omaka, arancini, rum, srbska solata, kandirano sadje, vključno s kalkulacijami za velike količine … Zemfa pa v njem ni, izvirni recept je skrit in ga nismo izdali nikomur, čeprav so se ljudje zelo zanimali, tudi od drugih tovarn, na primer iz Kolinske,” pravi Meta.
Meta pove, da je bila prav gorčica že v času vojne Etin paradni izdelek, ki so ga otroci takrat s slastjo lizali kar tako, kot priboljšek: ”Najprej moram povedati, da se pri nas nikdar ni uporabljalo besede gorčica. V nobeni obliki, torej ne gorčíca in ne górčica. Pri nas je bil to enostavno zenf. Uporabljalo se ga je predvsem za kranjske klobase, ki so bile že takrat pojem. In hrenovke, pa tudi safalade. Poleg tega pa še za divjačino, za marinado. Srnine zrezke se da v olje, celi poper, lovorov list, zenf … Spomnim se, da so gorčico gojili v okolici, rasla je na naših vrtovih, ne vem pa, ali je domač pridelek zadostoval ali so morali zrnje uvažati. Takrat so gorčična semena dajali tudi v kozarce z vloženimi kumaricami, še dolgo po vojni, zdaj je to težje dobiti.”
Eta nikoli ni spremenila svojega imena. Pa tudi logotipa ne. Kar je bilo ustvarjeno v družini, je ostalo v družini. In prav to, kako zelo močno je bila družina prežeta s tovarno, kako je z njo čutila, dihala, se je pokazalo v očeh obeh vnukinj, ko smo ju vprašali, kakšno pripadnost kljub zanju izredno težki zgodbi še čutita:
”Še vedno, ko grem v trgovino, vselej kupim našo firmo! Saj vnuki se mi včasih zato smejijo … Ampak kaj, ko so Etine kumarice enostavno najboljše na svetu!”