Slovenska glasbenika čez mejo povedala tako, kot je

Verjetno je želja po iskrenem in avtentičnem predstavljanju samega sebe na internetu tudi razlog za izjemno priljubljenost lanskoletnega Cedevitinega šova Povej tako, kot je. Oddaja deluje pristno, razumljivo in relevantno za široko občinstvo. Tudi v drugi sezoni oddaje potekajo pogovori v sproščenem in nevsiljivem vzdušju, ki spodbuja iskrenost in medsebojno razumevanje. Namesto hitrih odgovorov imajo sodelujoči prostor za razmislek in deljenje lastnih pogledov, kar daje celotnemu formatu še dodatno globino.

Govorili smo z Rebeko in Davidom

V letošnji sezoni nastopata dva slovenska glasbena ustvarjalca – Rebeka Dremelj in David Amaro. Preden sta se odpravila na snemanje, smo ju pocukali za rokav in jima zastavili nekaj zanimivih vprašanj. Spregovorili smo o njunih največjih strahovih, življenju v tujini, največji neumnosti, ki sta jo storila in še mnogo več, kar pa vam seveda razkrijemo v nadaljevanju.

David nam je zaupal, da je bil dokaj priden otrok in najstnik, zato ne pomni o večjih neumnostih v tem obdobju. “Več sem jih naredil potem, v odraslih letih,” je priznal. “Že to, da sem iz danes na jutri šel živet v tujino, brez kakršnega koli predhodnega analiziranja, kaj vse gre lahko narobe, je dokaj neumno. Čeprav na koncu je bilo to, da sem bil tako neumen, še najbolj pametno.”

Rebekina največja neumnost je bila ta, da je zelo dolgo verjela, da mora biti takšna, kot drugi pričakujejo od nje. “Da moram ugajati, se prilagajati, biti ‘pridna punca’. Danes vem, da je največja svoboda v tem, da si to, kar si – brez opravičevanja.”

O stvareh, ki so nam samoumevne, in o največjih strahovih

Večkrat se zgodi, da stvari, ki jih imamo okoli sebe, jemljemo za samoumevne. Zdi se nam, da bodo vedno tam, ne da bi se ustavili in zares opazili, koliko truda, časa in poguma je potrebnega, da so takšne, kot so. David nam je priznal, da največkrat za samoumevne jemlje predvsem družino in prijatelje. “Večkrat se stresem in si rečem: ‘Halo, izkoristi vsak trenutek z njimi. Mnogi tega nimajo.’ Žal mi je, da sem se tako ujel v kakšne svoje skrbi, namesto da bi bolj cenil vsak pogovor, vsak smeh, in vse male trenutke, ki jih lahko z njimi delim. Resnično pa vse bolj poskušam biti prisoten, in mislim, da mi počasi uspeva.”

Z Rebeko smo spregovorili o strahovih, ki jih prinaša tako poklicno kot zasebno življenje. Povedala nam je, da se najbolj boji, da bi izgubila stik s sabo. “Da bi prehitro živela in pozabila čutiti. In seveda, da bi se mojim najbližjim – otrokom, staršem, možu, bratu, nečaku – karkoli zgodilo.” Predvideva, da je njen strah verjetno povezan z njeno lastno izkušnjo z boleznijo. “Čeprav vem, da strah ni dober in ne pomaga, je nekje globoko v meni in se ga ni vedno lahko znebiti.”

Rebeka: “Takrat ljudje čudežno izginejo”

Vsako leto s seboj prinese nove izkušnje, izzive in spoznanja, ki nas nehote oblikujejo. Čeprav se tega pogosto ne zavedamo, se skozi vsak korak, napako in uspeh naučimo nekaj novega o sebi. Rebeka se je naučila, da ni neuničljiva in da je to čisto v redu. “Telo mi je dajalo jasne signale, da moram upočasniti. Hkrati pa sem se naučila tudi, da sem zelo zamenljiva. Ko si prisoten, uspešen in družaben, so ljudje okoli tebe in te trepljajo po ramenih. Ko pa je treba tvoj voziček uspeha malo porivati navzgor, takrat pa čudežno izginejo. In tudi to je bila zelo pomembna življenjska lekcija.”

Tekom let se je Rebeka naučila stopiti iz svoje cone udobja. Pravi, da je to vsakič, ko se izpostavi brez maske. “Ko si dovolim povedati, da me je strah, da nisem popolna in da nimam vedno vseh odgovorov. To je danes zame večji pogum kot veliki odri.”

David: “Kjerkoli bom živel, vedno bom tujec”

Bivanje v tujini je za marsikoga ena tistih izkušenj, ki te popolnoma spremenijo. Odmakne te od znanega, iz cone udobja, in te postavi v okolje, kjer se moraš zanesti predvsem sam nase. “Živel sem v več državah in mestih, kjer sem doživel različne kulture, drugačne načine razmišljanja in sem spoznal, da je svet veliko bolj odprt in raznolik, kot sem prej mislil,” nam je povedal David. To mu je dalo širino in globino v razumevanju samega sebe in tudi drugih. “Konec koncev pa sem spoznal, da tudi, da je moja zgodba taka, da jaz, zaradi mojih korenin in družine, ki je iz Bosne, kjerkoli bom živel bom vedno tujec. Tu sem res moral najti dom v sebi.”

Pojasnil nam je, da trava drugje ni nič bolj zelena in da ima vsak posameznik svoje izzive, ne glede na geografsko pozicijo. “O sebi sem takrat spoznal, kako zelo nesamostojen sem bil pravzaprav, ker sem se moral naučiti kar nekih osnov odraslega življenja, in sem zelo ponosen nase, ker sem vse to uspel sam.” Takrat pravi, da je ugotovil, kako pomembno je, da znaš 100 % poskrbeti sam zase. “Ni je večje svobode, kot je to,” pravi glasbenik. “In na koncu, ko enkrat stojiš na svojih nogah, je pač lažje. Nisi več vezan na toksične odnose ali odvisen od nekoga drugega. To mi danes pride zelo prav.”

Dve pesmi, dve zgodbi, eno močno sporočilo

David in Rebeka sta oba izjemno nadarjena glasbenika in ker se z glasbo poistovetita bolj kot kdor koli, smo ju povprašali, katera pesem ta trenutek najbolj opisuje njuno življenje. Rebeka je izbrala pesem Le za kratek čas. “To je edina pesem, ki sem jo kadarkoli v življenju napisala popolnoma sama. Nastala je v obdobju, ko sem se borila z boleznijo, in mi je dala veter v jadra, da sem lahko ponovno poletela.” Pravi, da ima zelo močno sporočilo. “Govori o tem, da če kdo zmore, potem zmorem jaz. In mislim, da me ta pesem tudi zelo zelo dobro opiše.”

Davida najbolje opisuje pesem z naslovom Zato pjevam. “Prihaja ena pesem, ki sem jo pred kratkim napisal in jo bom izdal še pred poletjem. ‘Zato pjevam sebi u čast, pjevam za sve što sam prošao …'” Pravi, da je pesem tisto, ko si daš priznanje za vse bitke, ki si jih neuspešno prehodil. “In zato pojem, ker si vse, kar sem preživel, zasluži aplavz od mene samega. Morda zveni kot žalostna pesem, a res ni, ker tudi sam nisem v takem obdobju življenja trenutno. Ravno nasprotno. Sem v enem najlepših obdobij do zdaj, zato lahko na neke težke trenutke gledam z distance in si lahko rečem ‘svaka ti čast’ in to si želim tudi, da bodo poslušalci doživeli, ko jo bodo prvič slišali.”