V Sloveniji vsako leto zavržemo ogromno še uporabne hrane. Medtem pa tisoči ljudi razmišljajo, ali bodo ta mesec sploh zmogli napolniti hladilnik. Nekateri to vrzel že leta zapolnjujejo zelo sistematično in na način, da marsikdo sploh ve ne za njih.
Hrana je postala nekaj samoumevnega. V hladilniku je skoraj vedno nekaj za pojesti, v trgovini vedno še več izbire. Če nam kaj ni všeč, gre stran. Če se pokvari, kupimo novo. O tem, koliko hrane vsak dan pristane v smeteh, redko razmišljamo – dokler se ne ustavimo ob podatku ali zgodbi, ki nas zadene. Po drugi strani pa živijo ljudje, ki vsak mesec znova tehtajo: plačati položnice ali kupiti hrano. Ljudje, ki določenih izdelkov niso kupili že leta. Ne zato, ker jih ne bi hoteli – ampak ker si jih preprosto ne morejo privoščiti.
Ta razkorak ni posledica pomanjkanja hrane. Hrane je dovolj. Težava je v tem, kaj z njo počnemo, kako jo razporejamo in kako (ne)znamo povezati presežkov s potrebami. In prav tu se začne zgodba Slovenske banke hrane.
Ko Alen Novit, direktor Slovenska banka hrane (SIBAHE), govori o zavrženi hrani, hitro postane jasno, da problem ni pomanjkanje virov – temveč neusklajenost sistema. “Slovenska banka hrane je neodvisna in neprofitna humanitarna organizacija. Naš osnovni namen je zbiranje presežne, še uporabne hrane in njena distribucija ljudem v stiski. S tem hkrati zmanjšujemo količine zavržene hrane, zato ima naše delo tudi zelo konkreten okoljski pomen,” pove.
SIBAHE – Slovenska banka hrane je neodvisna in neprofitna humanitarna organizacija, katere osnovni namen je zbiranje in distribucija hrane (in drugih izdelkov) za ljudi v stiski. Čeprav je njena osnovna dejavnost sicer namenjena redistribuciji presežne hrane, pa banka hrane pri zagotavljanju pomoči ljudem zbira tudi hrano z daljšim rokom uporabnosti, med drugim tudi iz naslova raznih sklado,v ki so namenjeni tovrstni pomoči (npr. EU sklad za pomoč najbolj ogroženim).
SIBAHE deluje danes v več občinah in regijah po Sloveniji, pri čemer se njihova mreža stalno širi – pogosto na pobudo lokalnih okolij, ki pomoč najbolj potrebujejo. Trenutno sodelujejo s približno 50 humanitarnimi in dobrodelnimi organizacijami, skupno pa skrbijo za več kot 10.000 ljudi v stiski.
Stiske niso enake in niso vedno vidne
Ljudje, ki prejemajo pomoč Slovenske banke hrane, ne sodijo v eno samo kategorijo. “Soočamo se z zelo različnimi zgodbami – od upokojencev in družin do brezdomcev, invalidov, migrantov in posameznikov, ki živijo sami. Najpogostejša je seveda finančna stiska, v okviru katere imajo ljudje omejene možnosti za nakup prehrane ali drugih dobrin, ali pa enostavno težko plačujejo osnovne ali nujne storitve in izdatke (položnice, prevoze, stroški za nujna popravila, nujni izdatki za otroke, ipd.),” razlaga Novit.
Najprej položnice, potem hrana …
Novit pravi, da ljudje običajno najprej plačajo položnice. Hrana pride na vrsto šele potem – in pogosto v močno okrnjeni obliki. “Takrat se odpovejo izdelkom, ki jih dojemamo kot ‘ne nujne’, čeprav gre za povsem običajno hrano. Nekateri ljudje določenih izdelkov niso kupili že več let. Med njimi seveda ni takšnih, ki so dražji in se smatrajo, kot da niso nujni, čeprav bi jih v ugodnejših finančnih pogojih vseeno kupili. Tako se pri SIBAHE redno soočamo s primeri, ko ljudje ki prejmejo našo pomoč, niso še nikoli videli ali poskusili določenih artiklov iz višjega cenovnega razreda, ali pa določenih artiklov že več let niso kupovali (ker jim finančna situacija tega ni dopuščala). Nekateri ljudje so pri prošnjah za pomoč zelo zadržani, medtem ko se drugi prošenj za pomoč ne sramujejo,” še dodaja.
Pri SIBAHE se glede tega srečujemo z različnimi družbenimi skupinami, ki imajo svoje, specifične stiske in zgodbe, nekaj izkušenj pa z nami delijo tudi partnerske organizacije (druge humanitarne organizacije), ki pomagajo svojim skupinam ljudi iz različnih segmentov družbe. Sami se tako pri svojem delu soočamo s stiskami upokojencev, družin, brezdomcev, invalidov, posameznikov, Romov, migrantov, idr., in jih nudimo svojo pomoč. SIBAHE tako pri svojem delu v sistem pomoči vključuje vse marginalne skupine in posameznike, in glede tega nima posebnih usmeritev pomagati ali nuditi pomoč le posameznih, ozko usmerjenim skupinam (npr. le družinam ali otrokom, ali le migrantom oz. le brezdomcem).
Alen Novit, direktor Slovenske banke hrane
Čas je odločilen
Pri donacijah hrane šteje vsaka ura. Še posebej pri hitro pokvarljivih izdelkih. Novit pravi, da če » gre za občutljiva živila, jih je treba razdeliti takoj – pogosto še isti dan. Če zamudimo, hrana izgubi svojo vrednost za vse.«
Pri trajnejših izdelkih ima ključno vlogo pravilno skladiščenje in razumevanje oznak rokov uporabnosti. Za ostale izdelke pa velja, da se po prevzemu (dostava donatorja ali prevzem z naše strani v prostorih donatorja) donacija evidentira in se nato hrani v njihovem skladišču do izdaje (ki mora biti prav tako ustrezno evidentirana). Direktor SIBAHE pravi, da “v tem primeru čas ni tako pomemben, ker gre za trajne izdelke, ki ne potrebujejo posebnega režima (npr. hladne ali tople verige), vseeno pa je ustrezno skladiščenje pri tem zelo pomembno, saj se pri neustreznih temperaturah ali pogojih lahko tudi ti izdelki pokvarijo, in so nato za ljudi neprimerni.“
Uporabno do – uporabno najmanj do. Kakšna je razlika?
Novit pri tem opozori na pomembnost oznake datuma uporabnosti posameznih artiklov. Razlika med »uporabno do« in »uporabno najmanj do« je namreč pogosto tista, ki odloča, ali bo izdelek končal v smeteh ali na krožniku.
Sam sistem delovanja bank hrane je že od ustanovitve le teh tesno povezan s še uporabno, vendar zavrženo hrano. Same banke hrane so namreč že od svojih začetkov preusmerjale presežno, sicer še uporabno hrano, k ljudem, ki so zaradi različnih stisk do nje upravičeni, namesto da bi jo zavrgli ali bi ta končala kako drugače (npr. kot hrana za živali). Za še uporabno hrano in artikle, ki so v prvi vrsti namenjena ljudem, je namreč prav, da se v prvi vrsti namenijo ljudem, ki si zaradi različnih stisk ne morejo privoščiti njihovega nakupa, se šele nato se lahko poiščejo druge rešitve (npr. se jih nameni za živali ali za bioplinarne), opisujejo problem v Slovenski banki hrane.
Partnerstva, brez katerih ne gre
Ker SIBAHE pomoč zagotavlja skoraj izključno iz donacij, je sodelovanje s podjetji ključno. “Dolgoročna, stabilna partnerstva nam omogočajo, da lahko pomoč nudimo redno, ne zgolj občasno. To je izjemno pomembno tako za uporabnike kot za organizacijo,” pravi Novit.
Med pomembnejšimi partnerji je tudi Nestlé, s katerim sodelujejo že več let. Sodelovanje se je začelo z občasnimi donacijami, sčasoma pa se je razvilo v redno, sistemsko partnerstvo. “Ključno je, da gre za korekten odnos in resno razumevanje družbene odgovornosti. Po našem mnenju to sodelovanje dela najbolj učinkovito korektno partnerstvo ki smo ga izgradili skozi leta, in zavezanost pomagati ljudem v stiski. Podjetje Nestle pri tem pojem družbene odgovornosti jemlje resno, in ne zgolj kot marketinško potezo s katero bi se želeli prikupiti ljudem. Z naše strani vsekakor iskreno upamo da bo temu tako tudi v prihodnje,” pove Novit.
33 ton hrane – in veliko več kot to
V zadnjem letu je Nestlé Slovenski banki hrane doniral 33.806 kilogramov hrane. A po Novitovih besedah količina ni edina vrednost. “Gre za zelo raznolik nabor izdelkov – tudi takšnih iz višjega cenovnega razreda. To pomeni, da ljudem ne pomagamo zgolj preživeti, ampak jim ohranjamo tudi dostojanstvo,” poudari.
Nestlé donacije potekajo redno, vsak mesec, na podlagi vnaprej vzpostavljenega sistema, ki omogoča hitro reakcijo in pravočasno razdelitev hrane še pred iztekom roka uporabe. Novit pravi, da je podjetje podjetje Nestle eden njihovih najpomembnejših donatorjev.
SIBAHE letno razdeli med 800.000 in 1.000.000 kilogramov pomoči. To ne bi bilo mogoče brez dobro organizirane logistike, prostovoljcev in zanesljivih partnerjev. “Vsaka donacija šteje. A stabilni partnerji so tisti, ki omogočajo, da pomoč ni naključna, ampak stalna,” zaključi Novit.
Zavržena hrana ni več samo moralno, temveč globalno vprašanje
Ko govorimo o zavrženi hrani, pogosto pomislimo na osebno odgovornost: kaj smo zavrgli doma, kaj se je pokvarilo v hladilniku. A po besedah direktorja Slovenske banke hrane gre za bistveno več kot to: “Problem zavržene hrane ni le vprašanje morale. Gre za resen humanitarni in okoljevarstveni problem.“
Podatki so zgovorni – in težko jih je preslišati. Če bi uspeli rešiti le četrtino hrane, ki se danes izgubi ali zavrže, bi bilo to dovolj, da bi nahranili 870 milijonov lačnih ljudi. Danes pa vsak deveti človek na svetu nima dovolj hrane – skupaj 793 milijonov ljudi.
Paradoks je očiten: hrane je dovolj, a ne pride do tistih, ki jo potrebujejo.
Zavržena hrana pomeni zavržene vire
Teža problema se tu še ne konča. Zavržena hrana ni »samo« odpadek – z njo zavržemo tudi vse vire, ki so bili potrebni za njeno pridelavo. “Ko zavržemo hrano, zavržemo tudi vodo, energijo, zemljo, gnojila, delo in prostor. To je z okoljskega vidika izjemno resen problem,” opozarja Novit.
Za občutek: glava solate se na odlagališču razgrajuje tudi do 25 let, medtem pa gnitje hrane sprošča metan, ki je kar 28-krat močnejši toplogredni plin od ogljikovega dioksida. In še ena primerjava, ki zadene: če zavržemo en burger, zavržemo tudi toliko vode, kot je porabimo za 90-minutno prhanje.
Zavržena hrana je tudi globalni izziv. Zato je zmanjševanje količin zavržene hrane eden od ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov, ki države zavezujejo k 30-odstotnemu zmanjšanju do leta 2030. K temu cilju prispeva tudi Nestlé, ki se osredotoča na preventivo in želi v okviru strategije Net Zero Roadmap do leta 2030 zmanjšati izgube in zavržke hrane za 50 %.
Ko se presežki in potrebe končno srečajo
Pri zavrženi hrani se prepogosto ustavimo pri občutku krivde – kaj bi moral posameznik narediti drugače. A kot poudarja Novit, so resni premiki mogoči šele takrat, ko se povežejo različni deli sistema.
“Če želimo resnično zmanjšati količine zavržene hrane, moramo problem reševati sistemsko – s sodelovanjem humanitarnih organizacij, podjetij, države in lokalnih skupnosti.”
Alen Novit, direktor Slovenske banke hrane
Prav v takšnih povezavah Slovenska banka hrane vidi največji potencial. Ne v obtoževanju, temveč v sodelovanju. Ne v enkratnih gestah, temveč v dolgoročnih partnerstvih, ki omogočajo, da hrana ne obstane v skladiščih ali konča med odpadki, ampak pravočasno pride do ljudi. Partnerstvo z Nestlé je eden od primerov, kako lahko prehranska industrija prevzame aktiven del odgovornosti – z rednimi donacijami, dobro organizirano logistiko in razumevanjem, da zmanjševanje zavržene hrane ni le okoljski cilj, temveč tudi vprašanje solidarnosti.
Ko presežki najdejo pot do potreb, hrana znova dobi svojo pravo vrednost. In prav tam, na stičišču sistema, odgovornosti in sodelovanja, se lahko začnejo spremembe, ki niso glasne, so pa trajne.
