Naši predniki so bili prepričani, da je strupen, zato so se ga izogibali kar nekaj časa.
Čeprav se sliši neverjetno, je paradižnik po botanični definiciji v resnici sadje. V Franciji ga med drugim imenujejo tudi ‘pomme d’amour’ oziroma jabolko ljubezni, v Italiji pa ‘the golden apple‘, glede na njegovo barvo, ki je lahko rumena, oranžna, rdeča in včasih celo zelena. Čeprav si danes kulinarike brez njega sploh ne znamo predstavljati, so naši predniki mislili, da je sadež strupen, zato so se ga izogibali kar nekaj časa.
Strah, da so paradižniki strupeni, sploh ni tako zgrešen. Listi, stebla in vsi deli rastline, razen njenih plodov, so v resnici res zdravju škodljivi. Razlog, zakaj so ljudje verjeli, da je omenjen sadež nevaren, je pravzaprav precej smešen. V Evropi so premožnejši lep čas uporabljali krožnike in pribor iz svinca. Torej, ko so jedli paradižnik, je kislina iz krožnikov sprostila svinec, ki se ga je navzel tudi sadež na krožniku, ki je nato zastrupil ljudi. Zanimivo je, da revni, ki niso imeli takšnih krožnikov, nikoli niso bili oškodovani. Paradižnik je v Evropi včasih imel izredno negativno konotacijo – obstajalo je celo vraževerje, da ta spreminja ljudi v volkodlake.
Ste vedeli, da je paradižnik eden izmed najpogosteje užitih sadežev na svetu? Po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) je bilo leta 2014 po vsem svetu pridelanih približno 170 milijonov ton paradižnikov. Skupna obdelana površina je obsegala vrtoglavih 12 milijonov hektarov kmetijskih zemljišč. Posodobljeni podatki, ki jih je decembra 2022 objavil isti vir, kažejo, da se proizvodnja tega rdečega sadeža drastično veča – leta 2021 je znašala nekaj več kot 189,1 milijona ton, kar je za 2 % več od 184,8 milijona ton, pridelanih leta 2020.
Zanimiva je tudi domneva, ki nakazuje, da morda prvi paradižniki, ki so prišli v Evropo, sploh niso bili rdeče ampak rumene barve. Rumen ali oranžen odtenek je pogosto posledica beta karotena, ki se v telesu pretvori v vitamin A. Bolj znana rdeča barva pa izvira iz likopena.
Lokalno pridelano sadje, ki je sveže in optimalno dozoreto, ima posledično višje vsebnost vitaminov in mineralov. LUŠTov paradižnik odlikujejo kratke transportne poti od rastlinjaka vse do končnega kupca. V LUŠTu rastline oprašujejo s pomočjo čmrljev, ki so hkrati tudi živi dokaz, da pri pridelavi ne uporabljajo škodljivih preparatov za varstvo rastlin pred boleznimi. In ker je tudi zima čas za rast, v Mali Polani v hladnih delih leta pridelava poteka s pomočjo sistema za zimsko vzgojo paradižnika. Ta se razprostira na 34.000 kvadratnih metrih, pridelava pa poteka na integriran način, ki je mimogrede naravi tudi prijaznejši.
“Z veliko ljubezni za rastline in obrane paradižnike skrbi približno 150 delavcev,” sporočajo iz podjetja LUŠT. “Zaposleni v rastlinjaku skrbijo za rastline z veliko posluha do tega, kaj potrebujejo. Rastline pa nam v zahvalo vračajo okusne, sočne in dišeče plodove paradižnika LUŠT.”
Letošnja zima je kot nalašč za razvajanje brbončic z novostmi, ki jih na slovenski trg pošilja podjetje LUŠT. Z njihovimi paradižniki si lahko ustvarite pojedino za vas in vse vaše najbližje. Eden najnovejših članov družine LUŠT je datljev paradižnik, ki se ponaša s privlačno obliko in poželjivo rdečo barvo. “Raste v grozdih kot čisto pravi datlji, ko pa vanj zagrizete, takoj okusite, da je to sočen paradižnik,” sporočajo pristojni. Odličen je za solate, omake, prigrizke ali pa kar tako.
Zimsko družino paradižnikov sestavljata tudi slivov in češnjev paradižnik, nikakor pa ne smemo pozabiti niti na LUŠTeka oziroma mešanico pisanih češnjevih paradižnikov in na malega grozdastega LUŠTa, ki predstavlja manjšo, slajšo in še bolj okusno različico klasičnega grozdastega paradižnika LUŠT. Če že nestrpno odštevate dni do toplejših mesecev, predlagamo, da zagrizete v enega od LUŠTovih sočnih paradižnikov, ki v zimskem obdobju ponujajo ravno pravo svežino poletja.